Biti bralec pri javnem bogoslužju pomeni opravljati najvišjo stopnjo služenja.
Bralca Božje besede uvrščamo med posebne cerkvene službe. Ta ima namreč pri maši svojo lastno službo, ki jo more sam opravljati, čeprav so navzoči pomočniki višjega reda (diakon, duhovnik, škof), zato mora biti sposoben in dobro pripravljen. Služba branja je strežniška služba. Bralci naj bi bili mlajši in odrasli, ki so sposobni dojeti naravo razodete Božje besede. Najpomembnejša pri vsem pa je zavest, da z branjem berila pri maši posredujem Božjo besedo, ki predstavlja hrano za duhovno življenje in usmerjanje, kako se v življenju odločati.
Razdelitev beril je potrebna zato, da se v nekaj letih zvrstijo vsi pomembni svetopisemski odlomki. Tukaj so pomembni tudi evangeliji, da ne bi vsako leto poslušali istih odlomkov.
Tako je nedeljska Božja beseda razdeljena na tri leta: A, B in C. Berila med tednom pa so razdeljena na leto I in II. Leto I pomeni neparna leta ( 2001, 2003…2011 ), leto II pa pomeni parna leta ( 2000, 2002…2010 ). Branje psalma je tudi pomemben del besednega bogoslužja. Psalm je Božja beseda, ki se navezuje na obe berili in evangelij.
Bralci beril se morajo zavedati, da pri bogoslužju ni nastopanja. Tehnično gledano bralec Božjo besedo bere, z vidika liturgije pa jo oznanja sebi in zbranim vernikom. Zato je dobro, da se vsi bralci ravnajo po navodilih, ki so v veljavi v večini slovenskih župnij.
Na oznanjevanje se je potrebno dobro pripraviti. Med daljno pripravo spada poznavanje Svetega pisma in zgradbe svete maše. Če v župniji obstaja svetopisemska skupina, je priporočljivo, da se je bralec udeleži.
Ko je na vrsti za branje, naj si že doma prebere odlomek, ki ga bo bral, razmišlja o njem, moli. Pozoren je na vsebino, bistvo, ki ga bo posredoval. Si na glas prebere odlomek, se posluša, ali je dovolj glasen, razumljiv, razločen, ne poje besedila, ga ne razvleče in bere pravilne enote. (Posebej mora biti pozoren pri Pavlovih pismih, ker so v tekstu izredno dolge povedi. Razčleniti jih mora in podajati po miselnih enotah.)
Ni treba posebej poudarjati, da mora biti bralec pri tako pomembni službi dostojno oblečen, urejen. Čevlji naj ne topotajo po cerkvenem tlaku, zato je pomembna tudi prava izbira obutve.
K maši naj pride vsaj četrt ure prej, da se sooči z besedilom, si pripravi knjigo, se pozanima glede branja psalma in vrstice pred evangelijem ter branja prošenj. Pripravi glas – razgiba čeljusti in jezik, naredi nekaj dihalnih vaj. Nerodno je, če mora bralec prekiniti branje, ker se mora odkašljati. Tudi glasilke je potrebno pripraviti na govorjenje.
Pri oznanjevanju Božje besede je vedno v ospredju Beseda in ne tisti, ki jo oznanja, zato naj pristopi mirno, nevpadljivo. Pri nas je že v navadi, da bralec sedi v prvih klopeh, da ne zbuja pozornosti, moti, če prihaja od zadnjih klopi.
Primerno je, da sta ob nedeljah in praznikih vsaj dva bralca in si razdelita področja: uvodne misli, berila, psalm – če se ne poje, prošnje vernikov, morda še kdaj misel pred očenašem in podajanjem rok.
Za vrstni red bralcev je odgovoren koordinator. Če pa kdaj bralec ne more priti, je dolžan sam poiskati zamenjavo.
Pomemben je že prihod k ambonu. Če bralec na poti gre mimo oltarja, se ustavi in obrne proti oltarju in srednje globoko prikloni. Poklek ni potreben. Ob prvem koraku bralca si ljudje že ustvarijo mnenje. Razpoloženje, ki je v bralcu, uravnava njegov korak in držo telesa. K ambonu pristopi s ponižnostjo v srcu in z dostojanstvenim korakom. Na poti v duhu poprosi Boga, da bi Božjo besedo dostojno oznanjal.
Ko pride bralec pred ambon, je priporočljivo, da z očmi preleti besedilo in vzpostavi stik z Božjo besedo, počaka, da verniki sedejo (zlasti pri prvem berilu) in s pogledom vzpostavi stik s poslušalci. Tako dobijo občutek, da se res bere njim. Zatem pa sledi trenutek tišine, ki poveča zbranost.
Bralec najprej prebere samo podnaslov (Berilo iz …), potem pa odlomek iz Svetega pisma. Naslov in številka berila (Prvo berilo, …) ne predstavljata Božje besede in služita le kot informacijo bralcu pri pripravi na branje, zato ju ne prebere.
Bralec mora poskušati dojeti sporočilo odlomka. Da bodo sporočilo razumeli tudi poslušalci, mora odlomek prebrati tako, da bo razumljiv. Zato je potrebno besedilo razčleniti v vrednostne razrede: bistveni del besedila, pomemben del besedila in manj pomemben del, dodatki. Upošteva ločila - vprašaj, klicaj.
Pomembno je, da branje ni preglasno niti pretiho in ne prehitro. Pri glasnem branju je potrebno paziti na razločnost in razumljivost. Razločnost zadeva izreko, razumljivost pa smisel. Glas naj bo naraven, bralec naj ga ne spreminja ali ponareja.
Berimo sodobno, berimo stvarno. Saj smo v tem času in na tem svetu.
Berimo sproščeno, svobodno. Saj smo odrešeni.
Berimo s spoštovanjem in ljubeznijo do poslušalcev.
Berimo v zavesti velike odgovornosti in z vero v pomoč Milosti.
Po končanem branju odlomka bralec pogleda poslušalce, trenutek tišine in izreče zaključno besedo: »To je Božja beseda ali Poslušali smo Božjo besedo,» nato počaka, da verniki odgovorijo, se počasi obrne in se vrne na svoje mesto. Če na poti prečka oltar, se srednje globoko prikloni in nadaljuje pot. Če bere obe berili, psalm pa se poje, počaka ob ambonu.
Pri branju psalma in prošenj je pomembno, da bralec dvigne glavo in tako da znak za odpev ali prošnjo vernikov. Prihod k ambonu in odhod je enak kot pri berilih.
Večina ljudi pride v stik z Božjo besedo samo pri nedeljski maši, zato jo spoštljivo in vedro oznanjaj bratom in sestram. To je vesela novica in po branju se pozna, ali je bralec besedilo samo prebral ali ga je tudi osvojil. Lepo bi bilo, da bi se po maši zahvalil za dar glasu, izvoljenosti in za Božjo besedo.
Dobrodošel še kdo v službo bralca Božje besede. Talentov je tudi v naši župniji veliko, le izkopati jih moramo. Kar korajžno.
Vse pravice pridržane. Copyright © 2017 - Župnija Zg. Kungota